Kdo ve, kaj je, sreča al’ naključje?
Kako dobiš kontrast, če hodiš zgolj, kjer luč je?
Iščem nekaj, kar upam, da obstaja.
In kaj, če ne obstaja, kaj naslednja je postaja?
S papirnato barko plujem s teboj,
tud’ če potopiva se, jaz sem s teboj,
s teboj-boj …
Zaprem se vase, ko obdana sem z ljudmi, ki ne razumejo,
zato grem vstran, morda le par korakov.
Rumene barve, kjer zate so oranžne, pa saj je ton podoben.
Druge so besede, isti je pomen.
Najprej preračunam, potem pa zamižim.
Kako naj zgodbo menjam, če ničesar ne spustim?
Z odprto vizijo končujem to trilogijo,
to ni slovo, to ni slovo.
Pristanišče je daleč za menoj,
sem s papirnato barko na valovih s teboj,
na valovih s teboj, na valovih s teboj.