Ko sem zagledal jo, maj je cvetel,
njen zapeljiv pogled me je pobožal.
Kot da bi čas obstal, jaz pa sem si dejal:
»To je dekle, ki mi bo odprlo nebo.«
Stopil takrat sem z njo na pravljično pot,
barve so trajale eno poletje.
Hitro zbledele so skrite za mavrico,
nanjo ostal je le spomin za srce.
Z dežjem sva zaplesala zadnji valček v slovo,
ko sva roke si dala, je jokalo nebo.
V dežju si mi priznala, da odšla boš za njim,
zadnje solze na licu sva izlila v spomin.
Zdaj se sprašujem le, kakšen je svet,
da mi vzame vse najlepše sanje.
Upal sem in verjel, da bom ljubiti smel,
da bom lahko s teboj jesen doživel.