Stali smo prav smešni, vriskali vsi,
Anica, no, daj odpri.
Okence odprla nasmejana je:
“Oj, fantički, kaj pa je?”
In dejala še: “Petelinčki moji zlati, pojdite,
saj ne morete več stati, o-o-o.
O, nič ne bo!”
Anica, bodi moja ljubica.
Ob rani zori smo prišli,
Anico ljubili bi,
pod okencem jo klicali,
se veselo majali.
A samo eden jo bo imel,
samo eden srček grel.
Daj odpri že okno, Anica
in izberi dečka pravega.