Zadnji vlak je že odpeljal
skozi hladno noč,
zadnje je večer korake
že odnesel proč.
Vsak privil se je k nekomu,
našel koga v toplem domu,
jaz pa le nemočno zrem za njo.
Ne jočite ob meni, angeli,
ker so razšle se najine poti.
Naj izve, da resnica, ki boli,
bo nekoč spomin na stare dni.
Plesal bi na krilih vetra,
če bi jo imel,
dal bi vse zaklade svoje,
da bi jo objel.
Upanje je že utonilo,
nekam daleč se je skrilo,
kjer ga našel več nihče ne bo.