Ko sem jo spoznal, bila je deklica,
mala plašna Anči iz Grosupljega.
Ko sem jo povprašal, če pisala bo,
rekla mi je plašno: “Veš, da bom.”
Ko sem jo obiskal, mati rekla je:
“Anči je premlada, zate ni dekle.”
A jaz sem dobro vedel, da bo moja le,
čakal jo bom leto, potlej vrnem se.
Ne joči Ančica, ne bodi žalostna,
ker mati pravi, da premlada si.
Počakaj leto, dve in k tebi vrnem se,
ooo, ukradem te.
Zdaj sva mož in žena, srečna sva oba,
a iz zibke mali Jožek se smehlja.
Ob večerih sama se spominjava,
ko sva se na vlaku prvič srečala.