Marička
Zlatko DobričKo s prijat’lji skupaj smo odšli v gore,
so nas prehitele brhke Štajerke.
Ena izmed njih prav brihtna je bila,
“Ti, gorenjski Janez,” me je klicala.
Nosil sem ji ruzak vse do Triglava,
ona nagajivo me je gledala.
Ko pa sem ji rekel: “Dečva pazi se,”
le nasmehnila se je.
“Oj, Marička, glej ga tička,”
sem ji rekel vrh gora
in ukradel ji poljubček
tam na vrhu Triglava.
“Oj, Marička, glej ga tička,”
sem dejal in jo objel.
Celo noč jo v koči grel
in vesele pesmi pel.
Oj, Marička, spomni se,
vroče sva ljubila se.
so nas prehitele brhke Štajerke.
Ena izmed njih prav brihtna je bila,
“Ti, gorenjski Janez,” me je klicala.
Nosil sem ji ruzak vse do Triglava,
ona nagajivo me je gledala.
Ko pa sem ji rekel: “Dečva pazi se,”
le nasmehnila se je.
“Oj, Marička, glej ga tička,”
sem ji rekel vrh gora
in ukradel ji poljubček
tam na vrhu Triglava.
“Oj, Marička, glej ga tička,”
sem dejal in jo objel.
Celo noč jo v koči grel
in vesele pesmi pel.
Oj, Marička, spomni se,
vroče sva ljubila se.