Usoda spleta mavrico, ki ljubim jo zares močno,
a name pozabila, ni se več vrnila in odrinila na dolgo pot.
Odraščala sem z njo nekje, me vedno poslušala je:
»Na potko večne sreče, kjer bo manj boleče,«
prosila sem jo, da mi bo lepo.
Zdaj dan vsak je nasmejan, nihče več ne odrine stran
in sonce sije spet, svet je čist in lep – za naju dva.