Na tleh leži tvoj kovček siv, v njem stvari,
na mizi ključ, na licu smeh, a v srcu greh.
Nek tuj poljub in moč obljub izdaja te,
kot črn sneg med nama je ujet.
Na tleh leži moj kovček siv, v njem stvari,
res moje roke umazane so od strasti
in na ves glas ti rečem, daj, oprosti mi,
res žal mi je, prekrižaj me.
Če je to slovo, me močno objemi,
stisni me, da mi lažje bo.
Če ti je hudo, ti moj zrak zajemi, preden greš,
ker te minute sreče vse bolj branijo, se upirajo,
a ljudje takoj obsojamo.
Je res tako težko oprostiti, če res ljubimo?
Trdna tla iskrenosti vsak izgubi
in kdaj pa kdaj v svojih sanjah odleti.
Le kdo sem jaz, da lahko zdaj sodim ti?
Je poraz odpuščati?