Mrak pada na strehe hiš,
mrak pada med naju, ti molčiš.
Mrak pada na najin čas,
mrak pada na moj in tvoj obraz.
Daj, pretrgaj nit, naredi ta korak,
to, kar sedaj živiva, to je pozni mrak.
Nič ne sije, ni kemije, ki je obstajala,
zdaj ostalo je premalo, da bi še vztrajala,
sence mraza, vonj poraza bova prodajala.
Mrak pada na najin svet,
mrak pada na slike skupnih let.
Daj, poruši most in zajemi zrak,
to, kar sedaj živiva, to je pozni mrak.
Nič ne sije, ni kemije, ki je obstajala,
zdaj ostalo je premalo, da bi še vztrajala,
sence mraza, vonj poraza bova prodajala.
Nič ne sije, ni več kemije, ki je obstajala.
Kdo je kriv, da med nama je prepad?
Kdo ima zdaj koga rad?
Nič ne sije, ni kemije, ki je obstajala,
zdaj ostalo je premalo, da bi še vztrajala,
sence mraza, vonj poraza bova prodajala,
a krik tišine me prešine, lahko bi vztrajala, vztrajala.