Misel, ki miru ne da,
kaj, če sva ravno to midva.
Vem, da se to ne sme,
a dolgo čakam že.
Se kdaj konča?
S prstom zdaj kaževa,
kovčkov nisi izpraznila,
a jaz sem ga.
Skozi okno spremljala in milo gledala,
poražena.
A je to res, kar pravijo,
se dnevi kar pozabijo?
Ali za vedno nekje v naju ostanejo?
A je samo strah, ki ne prizna,
da sva dovolj za naju dva,
da midva sva dvojina enega?
Vsakič se prepoznam,
čakati je zaman na drugo dlan.
Slike s stene niso odšle,
tam bolje nama gre,
zdaj dala bi vse.