Draga, poglej, zbuja se dan,
pišem ti pismo sam,
daleč od bližine tvoje
z malo je le modro morje.
Z dneva v dan galeb mi prepeva,
krik do tebe še odmeva,
leta hitro mi bežijo,
kot minute se mi zdijo.
Zakričal bom v nebo,
maestral zaprosil bom,
naj ponese me do tja,
stran od širnega sveta.
Tja, kjer sonce se budi,
tam me čakaš, draga, ti,
vsako noč se bova skrila
in do jutra se ljubila.