Spomnijo se še stari ljudje,
da se je rado hodilo v goste.
Da si se ustavil, pobaral al’ gre,
nazdravil še kakšno besedo al’ dve.
Včasih pa, ko je sonce zašlo
spod’ goric tja v mursko vodo,
zaslišal se je tisti cimbalski glas,
pobožal je loke, pobožal je vas.
Da si znal srečati štiri može,
z violino in brki in kar zraven gre.
In če si ženil si hčerko al’ dve,
gosli in bajs so ti zbrusli pete.
Včasih pa, ko se zvečeri
in zapiha z veržejske strani,
baje se jih sliši igrati glasno,
tam v meglicah nad mursko vodo.