Povej, pikapolonica, tij pikica leteča,
f štero stran sveta
de ljubav vodila me večna.
Med križpotji in ognjišči
duga ali kratka,
v glasna in gizdava mesta
pela tvoja cesta.
Povej, povej marjetica, tij roužica dehteča
al’ lujbi me, al’ ne lujbi me,
naj kujpin prstana zlata ?
Ne vijdin daleč, ne vijdin fejst,
ne vijdin, ne ščen znati,
mi rosa pala je v oči,
ka s tvojof lujbof se godi.
Povej mi, čarni kouvran tij,
ka tou pri srci me bolij,
zakoj mi pika ne letij,
pa rouža ne dišij?
Pika ti več ne leti,
pa rouža tebi ne dišij,
edijno ka te šče bolij,
je tvoja srčna krij.