Nočni ptiči so prizibali svoje
pijane barke,
vežejo se,
začasno,
za nekaj rund,
da ne bo prehudo,
ko bo spet premetavalo.
Drugače je bilo nekoč,
na parnikih in v marinah,
bolj bonaca,
zdaj pa je bolj iz srca
na barkačah in v kantinah.
Včasih je mirno in se daleč vidi,
kot kak nedeljski popoldan,
vse je na dlani
in niti sapica ne ohladi spomina.
Da bi prinesla nemir
vsaj meglica al’ čer!
Kdaj pa je izpadlo, kričavo perje
nanj so se lepile ptice
mu zavidali žarki?
Za posteljami, v kotu in ob poti,
samo še smeti,
brez lahkosti, brez skrbi.
Nočni ptiči so prizibali svoje pijane barke,
vežejo se,
zadnjič.
Fajrunt,
zapiramo!
Samo še eno rundo,
da ne bo prehudo,
ko ne bo več premetavalo
in bo mirno.