Leto 1918,
puške utihnejo,
drobni prsti se
strun dotaknejo.
In pri 14. prvič otrpnejo,
v muzikantsko noč,
gre rosa proč.
Solzam radosti in boli
ti prsti najdejo sledi.
naj je kralj al’ berač,
nevesta al’ postopač,
te otroške roke,
Kociprovo ime.
Na gostüvanja
in v beli svet,
včasih župnik,
včasih poet.
Saj še včeraj b’li
so od Bande vsi,
zdaj so ostali
prsti grčasti.
Solzam radosti in boli
ti prsti najdejo sledi.
Naj je kralj al’ berač,
nevesta al’ postopač,
te grčaste roke,
otroško ime.
Tvoje grčaste roke, bajs
in otroško ime,
Joužek, čakaj me
na koncu ceste te !