Danes sem v molu,
ne vem, kaj mi je,
kot da je megla mi legla v srce,
kot da je sonce izgubilo sijaj,
kot da me vleče le k tebi nazaj.
Nazaj, kjer sva reki preštevala dni,
med njene rokave in tvoje dlani,
tam zdaj trepeče še tvoj zdihljaj,
tja me vleče nazaj!
Zapoj mi potiho, zapoj mi v uho,
noben ne izve naj, da mi je hudo,
noben ne izve naj, kako je hudo,
ko gledaš v sonce in vidiš temo!
Danes sem v molu,
ne vem, kaj mi je,
kot da so se mi zapletle noge,
kot da ne najdejo lastnih poti,
kot da ne vejo, kam dnevi so šli.