Noč je prinesla spomine,
spomine na naju, dekle,
na najine zveste obljube,
ki hrani jih moje srce.
Skupaj hotela sva daleč,
tja daleč pod širno nebo,
objeti se v soncu brezskrbno,
brez misli, da kdaj bo hudo.
Ti vetrič je nežno kuštral lase,
spominjam se, kot da včeraj je še.
Kar sanjava, tega vzel ni nihče.
Verjela sva, v sreči pot najde se!
Tiho ujela sva sanje,
postala si moje dekle,
zdaj dolgo sva žena in mož že,
spominom predajava se.
Skupaj še gledava daleč,
tja daleč pod širno nebo,
kjer misel izginja v soncu,
misel: Bilo je lepo!