Dragi moji vsi prijat’lji,
zdaj vam nekaj jaz povem.
Dobr vsi me poslušajte,
iz izkušenj mnogo vem.
Štirideset let sem delal,
vsaki dan garal ko žval.
Šefe sem težko prenašal,
ker mi vsak premal je dal.
Dolga doba je za mano,
šestdeset let jih skor imam.
Vse boli me, roke, noge,
jamram skoz, a vse zaman.
Kaj bi dal, da bil bi zdrav,
en majčken še na zob ga dal.
S prijatelji še mnogo let
lepo bi blo na svet živet.
Penzionist, penzionist,
vse bo lepše, vse bo bolje,
penzionist, penzionist,
ko boš svojo penzijo dobil.
S šefom sva se poslovila,
moško segla si v roko.
Zdaj mi čisto je vseeno,
jaz odhajam on pa ne.
Vsako jutro, ko zbudim se,
liter ga na mizo dam.
Hiter ga dva deci spijem
na vse tiste, ki so še tam.