Mrak boža me,
ve da v meni vtkana je še,
sam, sam brez nje,
dolga je pot pred mano.
Vem, dobro vem,
zdaj na krilih jo nosi v temo,
kot klatež stari,
zapuščen, izgubljen.
Kot da sem zadnji žigolo,
osamljen brez nje,
ranjen drugje,
še duša ne ve,
da se trga mi srce,
brez nje,
brez nje.