Praviš, da je konec,
da zapuščaš me,
misliš, da minilo je že zdavnaj vse.
Vem, da ni ti vseeno,
skrivaš solze pred menoj,
jaz pa si želim le, da ostal bi tvoj.
Dolga pot ljubezni je za nama,
enkrat bom pozabil vse,
a tebe ne.
Rad bi bil s teboj,
spet bi čutil tvoj dotik
in ujel utrip srca
tvojega.
Rad bi bil s teboj
in odplaval daleč stran,
tja kjer včasih sva bila
srečna oba.
Praviš, da prepozno
je za naju dva
in da je končana zgodba najina.
Čutim bolečino,
a ne vem, kaj naj storim,
rad bi ti le rekel, da si te želim.
Ogenj v meni še vedno žari,
sam sem ostal in z drugim si ti,
dal sem ti dušo in sanje vse,
a drugemu dala si svoje srce.
Bila si kakor neutrgan cvet,
vroča kot ogenj, hladna kakor led.
Pred tabo so klečali prav vsi,
a le mene si ljubila ti.
Kako pozabim naj te tvoje oči,
kako pozabim naj vse dolge noči,
ko sva o sreči skupaj sanjala
in ljubezen večno sva našla.
Boli me v duši – zdaj sem sam ostal,
svoje srce ne bom nikomur dal.
V meni upanje še zate tli
in boril se bom, da se vrneš ti.
Kako pozabim naj te tvoje oči,
kako pozabim naj vse dolge noči,
ko sva o sreči skupaj sanjala
in ljubezen večno sva našla.
V sebi čutim – ko pade noč,
ti še vedno sanjaš z menoj.
Dobro veš, vedno čakal te bom,