Na vogalu čakam,
ura je že tri (pet),
zdi se mi,
kot da smejijo se mi vsi
(dež pa lije name,
kot da sem preklet).
Vedno bolj sem živčen,
kaj če je ne bo –
vsi mi pravite,
naj pozabim le,
da na svetu 1000 jih je.
In ko se vžge,
tud’ sanja se ti ne,
kako vroča je,
kako me prebudi,
samo da vidim jo –
zavre mi kri.
Še sanja se ti ne,
kako vroča je,
kako me prebudi,
samo da vidim jo –
zavre mi kri.