Kako je pusta danes moja soba,
jaz podrt sem, kot da vstal bi z groba.
Obril si bom to tri dni staro brado
in potem zbudil bom spet razvado,
obril bom z mene tebe, da me mine,
štel bom dime in počasi ubil spomine.
V meni nekaj diha zate,
vsak trenutek mislim nate.
A je Bog pozabil name,
a ‘maš še en metek zame?
V meni nekaj diha zate,
vsak trenutek mislim nate.
In preklinjam sebe, tebe,
to življenje, ki me jebe.
Jaz ne vem, če te življenje boža,
ti znaš biti kamen, znaš bit’ roža,
mogoče bil sem prenavaden zate,
iz ust ne grejo mi besede zlate,
praviš, z njim si, ker lahko ti kupi sanje,
pa kakšne sanje so, če ne verjameš vanje.