Sreča vedno je za dva,
vse radosti so za dva.
Jaz pa sem osamljena,
bom to sploh kdaj dočakala?
Gledam mizico za dva,
vidim posteljo za dva.
Rekli so mi: »Tukaj sreča je doma.«
In sanjam spet za dva.
Ta ljubezen je za dva
in življenje je za dva.
Zdaj živim od upanja,
nekoč, nekje se srečava.
Ali res je vse za dva?
Le samota ni za dva.
Najbolj si želiš nekoga, ko si sam,
teh norih sanj za dva.
A življenje kar po svoje gre,
ne zmeni se zame.
In ljubezen, kot da skriva se
in jaz o tem sanjarim le.
Sonce se smehlja za dva,
luna sije le za dva.
Ta dvojina čudežna,
le ti in jaz vsak zase sva.
Nekaj v zraku je za dva,
za zaljubljene, za dva.
Jaz pa sanjam, da se bova srečala
nekoč, nekje in našla svet, le najin svet za dva.