Nori nam čas hiti,
spet se nebo blešči.
V zraku prežeča smrt zahrumi,
več nikomur ni mar ljudi.
Za njimi ostaja prah,
a v meni in v tebi strah.
Sprašujem se le: “Zakaj
jemljejo naš nam raj?”
Ko žalost objame vse,
tema v srcih luč prižge.
Ko dom le spomin je še,
upanje vrača se.
Ko solze nam dol polze
in stisk ustnic vse pove,
takrat v srcih vsem zavre:
“Ne damo Slovenije!”
Čakam, da vrne se,
vse, kar umrlo je.
Rad spet bi pel o lepih stvareh,
ki življenja nam popestre.
In spet rad bi bil pijan,
lepot svojih lastnih sanj,
da znova nazdravil bi
moji Sloveniji.
Ne damo Slovenije,
to naša dežela je,
vsi ljubimo jo zelo,
nihče nam je vzel ne bo.
Ne damo Slovenije,
to biser življenja je,
je tvoje in moje vse,
ponos ji krasi ime.