Zakaj odšla si mnogo prezgodaj od mene
kot zginjajo megle z gora?
Zakaj odšla si z najine znane stezice,
da pod jesen je pusta vsa?
Veš, zakaj, veš, zakaj
sem z jesenskimi meglicami odšla?
Bala sva se oba,
da izpila ne bi čaše prav do dna!
Naj sonce ve za najino pot malo znano
in gora ve za vse steze.
Obljubi mi, da v daljo prišel boš za mano,
kjer bel oblak s spomini spi.
Pojdiva v dalj oba,
daleč nad vrhove zasneženih gora.
Od srca spijeva
najino opojno čašo prav do dna!