Dragi Jan, medtem ko bereš to, več ni me,
upam, da boš zame napisal zdej kakšne rime
kot včasih, se spomneš prve pesmi?
In vse najine skrivalnice tam gor na drevesih,
verjamem, da si jezen, ker bil sem sebičen,
a nisem mogu več, ker ta lajf ni pravičen,
in veš, da sem jo rad mel, Jan, in sej to veš,
a brez nje zgubil sem smisel, prisežem, res,
začel sem pit, zgubil sem službo,
le ti si mi ostal, zgubil sem tudi družbo,
a pred tabo sem igral, kot da je vse v redu,
čeprav mam filing, da za vse to si vedu,
Jan, prosim, veš, da bil si mi kot brat?
A nisem mogu več, želel sem si zaspat,
se vidiva tam gor, boš kakšno rimo mi stresu,
najdeš me v hiški, tam sem se obesu.
Ker tebe ni več, nisi hotu živet,
odšel si prehitro, ti dal si nam svet,
a čas gre naprej, a jst ne morem verjet,
da bil si ti mlad in bil si ti lep.
Dragi prijatelj, sej ne vem, kako začel bi
in kolko je še punc na tem svetu, fant
in ti zaradi nje si vzameš življenje, fak,
resno, a sem te tega naučil?!
Zdej daješ mi občutek, da sem vsega kriv,
sem mislu, da si kul, res dobro si igral,
zakaj si to naredu?! Zakaj si se predal?
Cel lajf je bil pred tabo, prijatelj dragi
in če te ona ni imela, smo mi te imeli radi,
oprosti, ampak to je blo sebično,
najraje bi te primu, tebe in to tvojo pičko,
a zdej ne morem nič, zaman je vsa ta jeza,
tebe več ni, nekje tam z vrha gledaš,
nočem pisat rim, ker bi raje, da si živ
in mogoče enkrat bom ti oprostil,
a do takrat.