Spomnim se, bil je hladen večer,
na poti domov me črn oblak je ujel,
na ulici so sijale luči in zdelo se je,
kot da ogovarjajo me.
Pod njimi dva sta skočila v objem,
pogledala sem, znan se obraz mi je zdel,
spoznala sem, da bil je on
in pod sojem luči dež ujel je še moje oči.
Nič ne gledam nazaj, ne sprašujem zakaj,
ostal mi je le spomin,
vem, kaj hočem in spet prišel bo nekdo,
ki bo razjasnil nebo.
Bil je hladen kot jutranji zrak,
ko gledal me je, kot da me ne pozna.
Pogledala sem ga v slovo, čutila kako
v očeh skriva misli na njo.
Bal se je mojih besed, a nisem rekla nič več,
podrla v sebi sem najin svet,
domov me je spremljal oblak,
nisem iskala napak, nisem iskala razlag.
Nič ne gledam nazaj, ne sprašujem zakaj,
ostal mi je le spomin.
Nič ni zmeraj tako, kar želi si nekdo,
a vase verjamem, čeprav boli,
kar rano pusti, pa vendar se zdi,
da svet se mi spet smeji.
Sama … Zadaj puščam tvoj obraz, sama …
In vem, da kdaj hotel boš nazaj,
a našel me ne boš in veš zakaj!
Zdaj se ti zdi, da si v pravljici,
a obrne se vse, tako to je!
Imam obraz – zadnja moja solza
odnesla je tvoj glas in mi vrnila jaz.