Trolejbus
TrkajGospa rad bi kupu žeton,
ne vem, če se vrnu kdaj bom,
zadi u torbi mam mikrofon
in sanje velike, da bi napolnu kamion.
Poglejte mi, gospa, not v te oči kok sije,
a ta vsak dan, vsakodnevno me zabije,
naporno garat, na morje polet,
vzorno živet, kupovat te artikle,
kaj ni to fuckin napet?
Jst bi rad neki akcije, gospa,
ne une trgovinske, neki konkretnga,
s trebuhom za kruhom, to bi se jst šu,
kaj ti bodo sanje, če ostanejo v snu.
Vsak dan molm, da bi trolejbus iztiru mem,
enkrat in za vedno zamenu bi sistem,
gospod šef, dons zamudu bom na šiht,
k je še tok stvari ostalih k ne smem jih zamudit!
Odhajam na pot, svojim sanjam nasprot.
Odhajam zdaj grem, kdaj se vrnem, ne vem.
Dobrodošli na krov, proti soncu gremo domov,
če ti ma življenje slab okus, dobrodošel gor na trolejbus.
Poglej nas, sam poglej nas, človek, vsak dan hodmo
v službe, ki jih nočemo, da lahko kupujemo stvari, ki jih ne rabmo.
Mi smo generacija brez vojne in suše, edina vojna so kompleksi,
edina suša znotrej naše duše, vsak dan sanjamo na tist trolejbus,
da pride mem, a odide, brez ns in gre čs adijo, zdej pa 1, 2, 3,
vsi nazaj v svojo domišljijo!
Ena bajta, ni treba, da dost velka,
ena dama, k je moja sam pepelka,
šter krat šter terenec, uzadi pes, uspredi dobra mačka.
Lajf, ha, si lahk zamišljaš tazga?
Nekje daleč stran kjer signali ne lovijo
in trte vinogradi, dvakrat obrodijo,
Kjer vetrovi ponovijo, tam se vidim jz,
na enem koščku zemlje, k se ga še ni dotaknu čs.
Vrž me na planet, kjer sreča še živi,
kjer se lahk nasmejem odkrito brez skrbi,
ma vem da ni velik prostorov, kjer še nebi blo ljudi,
a je še manj prostorov kjer je sploh še kej človečnosti.
Vozi Miško, Jože požen,
živim deveto od teh mačkovih življenj
in ta maček je pogruntu, da ma življenje sam še en
in zdej grem in zdej grem, grem, grem, grem.
ne vem, če se vrnu kdaj bom,
zadi u torbi mam mikrofon
in sanje velike, da bi napolnu kamion.
Poglejte mi, gospa, not v te oči kok sije,
a ta vsak dan, vsakodnevno me zabije,
naporno garat, na morje polet,
vzorno živet, kupovat te artikle,
kaj ni to fuckin napet?
Jst bi rad neki akcije, gospa,
ne une trgovinske, neki konkretnga,
s trebuhom za kruhom, to bi se jst šu,
kaj ti bodo sanje, če ostanejo v snu.
Vsak dan molm, da bi trolejbus iztiru mem,
enkrat in za vedno zamenu bi sistem,
gospod šef, dons zamudu bom na šiht,
k je še tok stvari ostalih k ne smem jih zamudit!
Odhajam na pot, svojim sanjam nasprot.
Odhajam zdaj grem, kdaj se vrnem, ne vem.
Dobrodošli na krov, proti soncu gremo domov,
če ti ma življenje slab okus, dobrodošel gor na trolejbus.
Poglej nas, sam poglej nas, človek, vsak dan hodmo
v službe, ki jih nočemo, da lahko kupujemo stvari, ki jih ne rabmo.
Mi smo generacija brez vojne in suše, edina vojna so kompleksi,
edina suša znotrej naše duše, vsak dan sanjamo na tist trolejbus,
da pride mem, a odide, brez ns in gre čs adijo, zdej pa 1, 2, 3,
vsi nazaj v svojo domišljijo!
Ena bajta, ni treba, da dost velka,
ena dama, k je moja sam pepelka,
šter krat šter terenec, uzadi pes, uspredi dobra mačka.
Lajf, ha, si lahk zamišljaš tazga?
Nekje daleč stran kjer signali ne lovijo
in trte vinogradi, dvakrat obrodijo,
Kjer vetrovi ponovijo, tam se vidim jz,
na enem koščku zemlje, k se ga še ni dotaknu čs.
Vrž me na planet, kjer sreča še živi,
kjer se lahk nasmejem odkrito brez skrbi,
ma vem da ni velik prostorov, kjer še nebi blo ljudi,
a je še manj prostorov kjer je sploh še kej človečnosti.
Vozi Miško, Jože požen,
živim deveto od teh mačkovih življenj
in ta maček je pogruntu, da ma življenje sam še en
in zdej grem in zdej grem, grem, grem, grem.