Pršou sm iz svetlobe, bl svetle kt je dan.
Adijo predniki moji, čas, da se podam.
“Čas, da gremo, Rok,” reku Angel je,
vzel me na Zemljo, v majhen blok,
kjer duša bo dobila nov telo,
čakam, kdaj bo to.
Gabriel me gleda, drži me za roko:
“Sm si se prišou učit, ne poskusi iz poti zait.
Mi bedeli bomo nad teboj in kazali ti poti.
Če se kdaj kej prpeti, nas zaprosi za pomoč.”
Pogledam dol v stanovanje, objem njun vroč,
telesa so pregreta, slišm dah očeta,
čutm pospešek, plunk je k napeta bareta
in moja oblika bila prejeta
v maminem telesu. Sam nezgoda,
al dotik Gospoda, da v prvo vrsto me prenesu?
Plovem čvrsto, to ni kraj,
kjer si bo Trkaj naredu krsto.
Pred mano jajčece, bržkone bo to moj cilj.
Trk na vrata. “Mi boste, prosm, vstop dovolil?”
Vrata se odprejo, v srcu je uspeh,
nebo je preletela ptica, zdej začel se je štorkljin let.
Vse od prvih korakov s pomočjo moje mame
pa do zdej, ko so že vsi slišal zame.
Tok časa sm že tu, da pozabu sm štet dneve,
mamin glas pomirja me, v telesu slišim njene odmeve.
Pod njenim srcem je moj dom – rastem,
njen trebuh pa se širi k balon – čakam,
ujet v plasti goste tekočine,
preko popkovine črpam vitamine,
te zadostne količine vseh snovi
se pretakajo čez kri.
Na ultrazvoku prvič gledajo mojo sliko,
pridobivam ljudsko obliko,
mamim um študira pravo,
jst začenjam brcat z nogami, ker zdi se mi nezdravo,
spoznano že takrat, da bom mogu metat ilegalno,
da me slišu bo moj brat.
Izginja strah, kerga sem se bal, najbrž sta premisnla,
ne bosta naredila splav.
Štorklja je v letu, zdej razpenja svoja krila,
opazuje mesto, kjer v gnezdu varno se bo nastanila.