Nisem verjel, ko govorili so mi,
da ima jutro drugačne oči.
In ni daleč dan, ko iskal bom pogum,
da lahko bi že zvečer ji dejal:
»Ko se zjutraj zbudiš,
vzemi šminko s seboj,
čisto potiho odidi.
Tvoja usta so suha
in tuja si mi,
ko se zjutraj zbudiš. «
Videl sem damo, ki sama sedi,
pustil sem družbo, pridružil se ji.
Oblekla je plašč in odšla sva domov.
Bal sem se, da njej morda bom dejal:
»Ko se zjutraj zbudiš, …«
Vprašala me je, kaj z menoj se godi,
ko me učila je mnoge stvari.
Prepolna bila je učenih besed,
le kako bi sploh lahko ji dejal:
»Ko se zjutraj zbudiš, …«
Dan je bil kratek kot vsak zimski dan,
v temi poljubil uvelo sem dlan,
poklical sem taksi in dal ji denar
in na koncu ji taksist je dejal:
»Ko se zjutraj zbudiš, …«