Sem gledala valove, mogočne in hrumeče,
kako so divje tolkli ob skalnato obalo.
Potem so se umirili in kot da bi boječe
pomislili na tisto, kar je od njih ostalo.
Sem mislila na naju in tiste nore sanje,
ko sva lovila žarke tam daleč na obzorju.
Še vedno so v meni kot silno valovanje,
a tebe ni več tukaj, na tem odprtem morju.
Malo boli, pa vem, da bo minilo,
zrno soli na licu je zdravilo.
Leta bežijo, jaz sem obstala,
nikoli nisem naglas priznala,
da v meni ni ugasnila tista svetla zarja,
da zame je bonaca slabša od viharja.
Sem zrla v spomine in nisem se spoznala,
kot da bi čudna senca sijaj v očeh prekrila
in komaj se še spomnim, kaj sem nekoč iskala
in le še včasih čutim, kaj vse sem izgubila.
Malo boli, pa vem, da bo minilo,
zrno soli na licu je zdravilo.
Leta bežijo, v meni je praznina,
vse bolj je mirna vodna gladina,
a ko zapiha burja in gledam te valove,
se zdi, da moja barka kar brez mene plove.
Valovi so krivi.
Valovi, valovi, razburkani, igrivi,
še vedno me preplavijo.
Valovi, valovi, valovi so krivi,
nikdar se ne ustavijo.
Valovi so krivi.