Si dejal, da morje nebu krade modrino
in mu tam na obzorju riše okvir,
pa sva tiho padala skozi tišino
in upala, da veter obrnil bo smer.
Danes tvoje besede lebdijo v zraku,
jaz pa čakam na veter, ki ga ne bo
in poslušam odmev svojih misli v mraku,
da jaz sem tisto morje, ti pa nebo.
Še vedno sem na robu domišljije,
na črti, kjer nebo se v morje zlije.
Odhajaš stran, modrina je vzrok,
razbarva te ta barvna harmonija,
v akordih sanj izgublja se tvoj zvok
in ti ni več všeč ta melodija.
Zadrži dih, obrni se nazaj,
nevidna nit še vedno naju spaja.
Ozri se zdaj v nebo in priznaj,
da vonj morja v tebi še ostaja.
Še vedno sem na robu domišljije,
na črti, kjer nebo se v morje zlije.
Odhajaš stran, modrina je vzrok,
razbarva te ta barvna harmonija,
v akordih sanj izgublja se tvoj zvok
in ti ni več všeč ta melodija.
V daljavi sonce se utaplja,
luna prižiga prve sveče,
moje srce je kakor kaplja,
kot slana solza, ki odteče,
nemir se žalosti dotika
tam, kjer se nebo z morjem stika.