Tam na koncu mesta stara hiša spi,
za devetim oknom deklica bedi.
Zlata luna šteje njene solzice,
noč jih skriva, kot bi svoje zvezdice.
Tam za prazno mizo čaka vsako noč,
njena čista duša kliče na pomoč.
Dobre vile, kje so tiste ustnice,
ki s poljubi čarajo zaljubljence?
Zbudi se, dobri princ,
rada bi ti dala vse,
svoje sanje in mladost,
da ne bom iz pravljice.
Novo jutro, jutro preko joka gre,
srce vidi, vidi, kar oko ne ve!