Glasbe več ni, samo jaz in ti.
Je nežno poletje kot sivka.
Še veter, ki boža lase, naredi,
da popolna je slika.
Naj telefon mi zazvoni,
naj celo mesto zagori,
želim si bit’ tukaj.
Naj se več nič ne spremeni,
naj kdo ugasne vse luči,
nikar ne odhajaj.
Skrita kot pismo na dnu predala
čakam na tvojo dlan.
Da me razgališ, vse bi ti dala,
brez tebe mene ni.
Se v meni iskri, mi vid zamegli,
če s prsti po tebi zdaj rišem.
Še ura v prsih ti govori,
moj sistem je že zrušen.
Tako še nikdar ni bilo,
nihče nikoli še tako
me ni preizkušal.
Naj se več nič ne spremeni,
naj kdo ugasne vse luči,
da ti boš še tu ostal.