spozabim se kdaj
potlačim svoj prav
prevzamem kakšen tuj pozdrav
kupim obleko v barvah sadja in zvezd
ki je v omari le za ples
potujem od tu naprej
da vidim kaj imam
vidim zver sem to priznam
postavljena v kot
da se učim iz zmot
ne med zvezde ostanem tu
pred jutrom v noč po slike mokrih nebes
udari topel me razgled
nikoli tako udarilo ni
odneslo vest je med smeti
z jezikom na prst pozabim tvoje ime
v mislih gola sva nekje
v prostoru za dva
nina poti ni več nazaj
ne grem je tu vse
potujem od tu naprej da vidim kaj imam
vidim zver sem to priznam
postavljena v kot da se učim iz zmot
ne med zvezde ostanem tu
vse bližje nižje bijeva
ritual davnine čuti se
meje sramu razbijeva
ritual davnine v nama vre
vonj polnoči ognjemet prebudi
na koži puščava sledi
tukaj oba ponoči ob dveh
na obleki v barvah sadja in zvezd