. . .
in nekoč je nastalo telo.
. . .
se godilo je lepo.
In potem problem,
sama pamet namesto srca.
Le o tem, kaj se kupi, kaj proda.
Kdo bo s tabo spal?
S kom se boš igral?
A se boš smejal?
Komu boš prodal, ko nas več ne bo?
Kdo bo zjutraj vstal?
Kdo se bo igral?
A ti bo kaj žal?
Komu boš prodal, ko nas več ne bo?
. . .
in nastalo je novo telo.
. . .
ne prijazno, ne toplo.
Kot da se, ne da
cenit časa in ljubit sveta.
Kot, da ni nam mar,
če se res slabo konča.
Kdo bo s tabo spal?
S kom se boš igral?
A se boš smejal?
Komu boš prodal, ko nas več ne bo?
Kdo bo zjutraj vstal?
Kdo se bo igral?
A ti bo kaj žal?
Komu boš prodal, ko nas več ne bo?
Povejmo jim na glas,
100x v obraz.
Povejmo jim na glas,
da prihaja čas, ko nas več ne bo.