Sonce v oči mi sveti,
veter piha le v obraz.
Pamet, ki prišla je z leti,
ne pusti mi upati.
Veš, ko enkrat se zgodi,
da vraste vame do kosti,
nekdo se, kot se ti,
ki zdaj odhajaš svojo pot,
puščaš vsepovsod,
vprašanja večna: “Kaj pa če,
kaj vse, s kom, kako in kje,
le s tabo ne?”
Vedno sem korak do bolje,
vedno manjka le, kak dan.
Včasih sem že dobre volje,
včasih sem že skoraj tam.
(Is it just me or is it two of us?
Do we love to hate or just hate to love?
Answer that question and you can conquer my name, soul and…)