Podarila mi življenje, v hudih bolečinah je,
me vodila in učila, dala mi ljubezen je.
Izgubljen sem v svetu taval, me sprejela je nazaj,
brez pogojev, brez plačila sem pri njej imel svoj raj.
Ne budite me, vas prosim,
v moje sanje je prišla,
mi pobožala je lice,
kakor angel je bila.
Ne budite me, vas prosim,
veter sanje mi bo vzel,
vedno v srcu jo bom nosil
in nekoč za njo odšel.
Ko prišel je dan slovesa, duša krvavela je,
rad bi toliko ji rekel, a bilo prepozno je.
Rana je še vedno živa, ne posujte jo s soljo,
ker ne morem pozabiti, ker pogrešam jo močno.
Ne budite me, vas prosim,
v moje sanje je prišla,
mi pobožala je lice,
kakor angel je bila.
Ne budite me, vas prosim,
veter sanje mi bo vzel,
vedno v srcu jo bom nosil
in nekoč za njo odšel.
Ko na nebu sonce vzhaja in nov dan odpre oči,
zdi se mi, da spet prihaja, skozi vrata se smeji.
Da po kruhu zadišalo bo tako, kot je nekdaj,
a zavem se še prekmalu, mame več ne bo nazaj.