Mama
Stane VidmarMama, odkar te ni, tvoj sin za tabo joče.
Mama, veš, pozabiti te je nemogoče.
Solze se ne posušijo,
tudi če vsi govorijo,
da mi bo rane zacelil čas,
v meni odmeva tvoj glas.
Mama, ne mine dan, da ne bolel bi spomin,
da sem te žalostil, da bil lahko veliko boljši bi sin.
Vem, da življenje gre dalje,
kot govorila si mi,
vendar boli me spoznanje,
da te ob meni več ni.
Kot da bi včeraj bilo, se zdi,
ko si zaprla oči.
Mama, dokler bo še tvoj sin po svetu taval,
mama, tvoj grob vsak dan bo s cvetjem obsipaval.
In če nekje nad oblaki
gledaš, kje moji koraki
iščejo k miru srca poti,
veš, da rešitve mi ni.
Mama, ti dobro veš, da bom našel spokoj,
ko bom nad zvezdami lahko delil neskončno večnost s teboj.
Mama, mama!
Mama, veš, pozabiti te je nemogoče.
Solze se ne posušijo,
tudi če vsi govorijo,
da mi bo rane zacelil čas,
v meni odmeva tvoj glas.
Mama, ne mine dan, da ne bolel bi spomin,
da sem te žalostil, da bil lahko veliko boljši bi sin.
Vem, da življenje gre dalje,
kot govorila si mi,
vendar boli me spoznanje,
da te ob meni več ni.
Kot da bi včeraj bilo, se zdi,
ko si zaprla oči.
Mama, dokler bo še tvoj sin po svetu taval,
mama, tvoj grob vsak dan bo s cvetjem obsipaval.
In če nekje nad oblaki
gledaš, kje moji koraki
iščejo k miru srca poti,
veš, da rešitve mi ni.
Mama, ti dobro veš, da bom našel spokoj,
ko bom nad zvezdami lahko delil neskončno večnost s teboj.
Mama, mama!