Na vrhu vinograda sam, čisto sam
pod slamnato streho stal je naš stari hram.
Čeprav bil lesen je od strehe do tal,
je v vetru sto let kljuboval.
Bil hramček ves skrivljen kot stari možak,
a oče kljub temu imel ga je rad.
Ko vino je točil, prižgal si je luč,
na sod pa odložil svoj ključ.
Ta ključ je poznal vse njegove poti,
poznal je njegove vsakdanje skrbi.
Kot stari prijatelj ga vodil je v hram
osamljeno dušo si večkrat hladit.
Pokliče betežen me oče nekoč:
“Izročam ti ključ, ker že peša mi moč.
Le hrani skrbno ga kot zlati cekin,
da lažje za vedno zaspim.”
Še vedno mi ključ tu na steni visi,
ko hramčka že dolgo med nami več ni.
Sesedel se vase je stari naš hram,
le ključ me spominja še nanj.