Ko sem bil še čisto majhen fantič,
o življenju vedel nisem prav nič.
Vsi so govorili mi dan za dnem:
“Bodi priden, pa bo prav vsem ljudem.”
Ko prišel je tihi adventni čas,
parkeljni zvečer prišli so na vas,
stiskal sem prestrašen se za pečjo,
molil, prosil sem k Miklavžu glasno:
Dragi Miklavžek moj, prinesi tisoč mi dobrot,
vem, da prideš nocoj, le ti si pravi dobri mož.
Dragi Miklavžek moj, krivice vse brž poravnaj,
v slamnati peharček zdaj veliko daril mi daj!
Kakor reka gre življenje naprej,
zdi se, da je vse drugače kot prej,
najin sinko pa za mizo sedi,
kakor midva si Miklavža želi.