Tisoč zvezd je na dosegu rok,
polna praznina do dna,
lažen blišč prodaja votel zvok,
preglasna tišina.
Svež zrak
je zapihal skozi mrak.
In zdaj ustavljam čas, poslušam glas,
zdaj so moje misli zbrane,
zdaj ne grem nazaj
in ko odprem oči, ni več noči,
vidim tisto, kar ostane,
kar ima sijaj.
Le v peščeni uri so sledi,
nad mano brezčasnost lebdi,
star obraz v zrcalu sanj bledi.
Mrak se ne vrne,
svež zrak pa korake obrne.
In zdaj ustavljam čas, poslušam glas,
zdaj so moje misli zbrane,
zdaj ne grem nazaj
in ko odprem oči, ni več noči,
vidim tisto, kar ostane,
sijaj.
Zdaj ni več ovir,
zdaj je znana smer,
misel briše pot
čez nebesni svod.