Med spomini so vrstice,
ene dolge, druge ne,
nežne, ne kot govorice,
ki jih širijo ljudje.
V teh verzih je resnica
in med rimami srce,
tu si boljša polovica,
vse dobro, vse, kar je.
Nekoč, ko roke se umirijo
in me čas odnese stran,
ko morje postelja bo moja
in nebo bo moj pristan,
bo dekle pod njegove rame
skrilo roke, kot si nekdaj jih ti k meni.
Nekoč.
Tok življenja dalje nosi,
jaz sem zgolj še ena sled,
kaplja v poletni noči,
kot pozimi češnjev cvet.
Kjer sem prvič dvignil sidro,
tam, kjer glas je moj donel,
naj otroci s svojo igro
nosijo ta moj odmev.
Nekoč, ko roke se umirijo
in me čas odnese stran,
ko morje postelja bo moja
in nebo bo moj pristan.
Nekoč, ko zarja me objame,
tam, kjer rožmarin cveti,
ko morje postelja bo moja
in oblaki svilnati,
bo dekle pod njegove rame
skrilo roke, kot si nekdaj jih ti k meni.
Nekoč.
Pomni me, ljubezen moja,
skozi pesmi bom živel.
Vse od rojstva do spokoja
sem razdal, kar sem imel.