Babica bila si mi,
zlata stara mati.
Še včeraj tu ob meni,
minili so ti časi zlati.
Upam, da je res tako,
da čaka te še lepši svet.
A jaz se bom pa moral
naučiti sam živet’.
Bila si lepa, dobra in odločna ženska,
iz dneva v dan polnila si življenje moje.
A zdaj, ko te več ni, z menoj so le spomini
in z njimi bolečina velika kot Dolenjska.
Zdaj nič več nedelj ne bo,
ko pri tebi smo se zbrali.
Da izgubimo te nekoč,
takrat po tihem smo se bali.
Z odrekanjem do kruha
spravila si mladi rod.
In klonil ta nikdar ne bo,
te v srcu nosil vsepovsod.