Nihče vedel ni, kdo je,
ne od kod in ne kam gre.
Le da s svojim igranjem
na violino izvablja solze.
V naših srcih prebujal
je zbledele spomine.
S svojo pesmijo čudežno
z njih je odstiral pajčevine.
Zaigraj še enkrat pesem staro, muzikant.
Za trenutek ženska spet dekle bo, moški spet bo fant.
Zaigraj za naše stare rane
vsem nam ljubo melodijo
mladih dni, neskončne radosti.
Ni imel ne imena,
ne priimka, ne doma.
In njegove otožne oči
v daljavo so strmele.
Pod njegovimi prsti
znova so oživele
melodije mladosti
in milo za nas so zazvenele.