Sama legla bom v mehko žitno klasje,
tukaj prvih si poljubov me učil.
Veter bo z menoj, nežno me bo božal,
grenke solze bo na licih mi sušil.
Rožmarin več ne dehti,
pesem nič več ne zveni,
vse odkar, moj ljubi, tebe z mano ni.
Slavček poje mi samo
milo pesem žalostno,
on edini ve, kako mi je hudo.
Vedno zaboli, ko iz daljave slišim
znano pesem, znani zvok harmonike.
Ti si jo igral lepše od vseh drugih,
zdaj igrajo drugi tvoje jo roke.