Spet otrok
SiddhartaPrav nenavaden dan, ko v miru sam bedim.
Po svežem zadiši in zunaj se dani.
Tako tiho je, da slišal sem mladost,
ko objema mi telo in počutim se lepo.
Prav nenavaden dan, kot vsak je bil takrat,
ko sem se kot otrok šel s prijatelji igrat.
Vse zelenelo je, na obrazih le nasmeh,
rdeča lica in v očeh se je svetilo srce.
Rad bi bil spet otrok,
ono malo bitje neboječe.
Tista prva mladost,
ki me prerodi in nazaj me vleče.
Rad bi bil spet otrok,
ko življenje je najbolj boleče.
Rad bi se igral in smejal.
Še vedno je lepo, ko na jasi sam ležim.
Kaj je ostalo tam, kaj ohranil je spomin?
Še vedno je lepo, ko se ptice parijo
in ko prva odleti, ko po snegu zadiši.
Po svežem zadiši in zunaj se dani.
Tako tiho je, da slišal sem mladost,
ko objema mi telo in počutim se lepo.
Prav nenavaden dan, kot vsak je bil takrat,
ko sem se kot otrok šel s prijatelji igrat.
Vse zelenelo je, na obrazih le nasmeh,
rdeča lica in v očeh se je svetilo srce.
Rad bi bil spet otrok,
ono malo bitje neboječe.
Tista prva mladost,
ki me prerodi in nazaj me vleče.
Rad bi bil spet otrok,
ko življenje je najbolj boleče.
Rad bi se igral in smejal.
Še vedno je lepo, ko na jasi sam ležim.
Kaj je ostalo tam, kaj ohranil je spomin?
Še vedno je lepo, ko se ptice parijo
in ko prva odleti, ko po snegu zadiši.