Stoletja po morjih divje vihrajo
velike ladje strahov s črno zastavo.
Pridejo k nam tudi danes
žejne krvi, burne horde grizejo rane.
Vsi mi smo horde kradljive, umazanih rok
in uničenih glav, sami svoj bog.
Kdo je nazadnje preveril seznam
komu pripada svet? Dvomim da nam.
Kdaj izgine strah,
ki nas obdaja kar naprej,
kar naprej?
Kdaj izgine strah?
Predolgo ga napajal je pohlep.
En oblak bo odnesel to zlo,
drugo sonce za nas bo gorelo takrat.
Iz novih sanj se rodi novi svet,
kjer za dobre ljudi se meja ne gradi.
Sperimo rane, konec zablod,
strgajmo z ladij črne zastave.
Združimo znanje, konec tegob,
sredi pomladi dvignimo glave.
Se kdo zaveda, kaj se bo zgodilo,
ko ne bo meja?