Pogled ti beži,
ko gledam te v oči.
Ta droben nemir,
vem, srce ne laže mi.
Osamljenih dni, noči…
si spet te nenehno želim.
Z mano si tu, čeprav te ni.
Ne vem, zakaj to tako boli.
Spet vrnem se, če obljubiš mi,
da všeč ti je, ko z mano si.
Poskušam te ujet,
odklenit ves tvoj svet.
Res hočem ti začet’ verjet’,
a zmotim se spet in spet.
Z mano si tu, čeprav te ni.
Ne vem, zakaj to tako boli.
Spet vrnem se, če obljubiš mi,
da všeč ti je, ko z mano si.
Zakaj obrneš se, ko greva spat?
Zakaj nikoli se ne nasmejiš?
Kdaj si se spremenil,
kdaj nehal si verjeti v to,
kar nekoč si bil?
A več me ne poznaš?
Zakaj odveč ti je, ko objamem te
in vprašam te “kam si zbežal”?
Z mano si tu, čeprav te ni.
Ne vem, zakaj to tako boli.
Spet vrnem se, če všeč ti je,
da z mano si.