Sama je, kot že dolgo,
gleda v mrak, in posluša vsak korak.
dlan ji sega pred oči, kot da bi lovila slike dni,
ko z njo delil je nežnosti.
Rekel je, da jo ljubi,
da ostal bo in da bo za vedno njen,
rada mu preveč je verjela,
rada ga preveč je imela,
še ljubila bi, a ga več ni.
Ne ne ne? ne odhajaj ga prosila je,
na peronu polnem, kjer vsi hite
vedela je, da ne vrne se,
ne odhajaj ga prosila je,
dolgo gledala za njim molče,
ko v daljavi vlak izginjal je.
Sanja še o poljubih,
ki jih tople je nekoč delil
zdaj pa tople solze
še tisoč let ne mine
božajo ji mrzle ustnice.
Ne ne ne? ne odhajaj ga prosila je,
na peronu polnem, kjer vsi hite
vedela je, da ne vrne se,
ne odhajaj ga prosila je,
dolgo gledala za njim molče,
ko v daljavi vlak izginjal je.
Ne ne ne? ne odhajaj ga prosila je,
na peronu polnem, kjer vsi hite
vedela je, da ne vrne se,
ne odhajaj ga prosila je,
dolgo gledala za njim molče,
ko v daljavi vlak izginjal je.
Ne odhajaj ga prosila je